9 dogodkov
Hm... pustni torek in še počitnice. Dogovarjamo se za prestavitev termina, sorry, ni ratalo ... Prestavili smo ga na četrtek, 19. marec 2009, bomo pa proslavljali svetovni dan poezije. Prireditev bomo izvedli skupaj s poslovnim hotelom Piramida.
Najprej smo obravnavali 30. poglavje Bickhamove knjige o 38. najpogostejših napakah proznega pisanja o tem, kako malo koristna in včasih celo škodljiva so branja v klubskih skupinah. Seveda se to nanaša tudi na našo delavnico, a ta nima cilja »izdelovati« poklicne pisatelje. Sledila je obravnava zgodbe iz romana Marka Sosiča »Tito, amor mijo!«, pri kateri smo našli lepe karakterizacije oseb, čeprav večinoma opisne, predvsem pa se zgodba ne razvije. Nekatere dele lahko imamo za osnutke polnih zgodb. Svoje potopisno besedilo je bral Zvone Batista, ki smo mu očitali podatkovnost zunaj zgodbe, se pravi zunaj nosilčevega zornega kota.
V Werkbund Galerie na Heinrichstrasse 10 v Gradcu je bila ob 19.30 otvoritev razstave Milene Houška Pavlin o vtisih s Kornatov (olja na platnu). Ob odprtju so prebrali pesmi Marice Škorjanec Kosterca v slovenščini (Daniela Kocmut) in v nemščini (Curt Schnecker).
Na vrsti sta 28. in 29. poglavje iz knjige »38 najpogostejših napak pri proznem pisanju« Jacka M. Bickhama in sicer o tem, da se pisec ne sme bati tega, kaj bo rekla o njegovi zgodbi njegova mama oz. kaj bo rekel kdorkoli (če pišete fikcijo, se vam tako ne more zgoditi, da bi vas kdo tožil), predvsem pa morate vnesti v svoja besedila emotivno doživljanje oseb, kajti »osebe, ki samo mislijo, so mrtve«. Do izražanja občutij in čustev pa velikokrat brani avtocenzura, ki izhaja iz običajne vzgoje. Prebrali smo kratko prozo Silvije Borovnik »Gutijeve zgodbe«. Besedilo zbuja dvom, saj je z ene strani pisano kot stand-up commedy, preobremenjeno s cenenimi pozivi na smeh (posebej t.im. »feministične« pasaže), z druge pa izrablja alegorična sredstva. Zaradi pretežnega povzemanja mu manjka dinamika. Šele del o srečanju in bivanju junakinje z orangutanom deloma zaživi kot kratka zgodba. Preveč, predolgo, prevelik časovni razpon, pretenciozno. Na vrsti za branje pa je bila s svojim potopisom »V senci veličastne preteklosti« Inge Vogrin-Mlakar, ki je izrabila kontrast med veličino piramid in vsakdanjim življenjem Egipta, a je ostala na ravni informacije in poučevanja.
Najprej smo spregovorili o nedeljskem prazničnem literarnem večeru v Literarni hiši Maribor in o literarnem srečanju na Legnu, se seznanili z nagradami razpisa revije Mladika, potem pa smo razpravljali o 27. poglavju Bickhamove knjige o najpogostejših napakah pri proznem pisanju, o vprašanju samo-kritičnosti. Sledilo je obravnavanje kratke zgodbe Ane Marjanovič »Bela vrečka«, pri kateri smo zlasti pazili na izražanje zornega kota. Odlična zamisel za kratko zgodbo ima predolg uvod s povzemanjem, namesto da bi se zgodba odvila v konkretnem času in bi bil začetek kar najbliže koncu, kakor zahteva Kurt Vonnegut. Povzemanje je avtorico tudi speljalo k nedoslednostim zornega kota. Potem je prebrala svojo kratko zgodbo »Mojzes povede ljudstvo« Ana Šmarčan. Pohvalili smo mitični siže, ki pa daje veliko več možnosti razvoja zgodbe, kakor jo je upoštevala avtorica. S pesmijo o tem, kako so pospravljali morje, smo bili zelo zadovoljni, ker je izjemno izvirna.
Po poročilu komisije za 37. literarni natečaj Mladike (ki ga objavljamo v rubriki razpisov) je med prozo priporočen za objavo »Odlomek iz dnevnika« naše članice Ivane Hauser, med nagradami za poezijo pa je 3. mesto dosegla prav tako naša članica Stanka Devjak. Vsem nagrajencem in posebej našima dvema članicama čestitamo!
KUD-a Studio gledališče je priredil ob 19. uri v Literarni hiši Maribor na Vojašniški 12 v Mariboru kulturni praznik. Prireditev je odprl in vodil dramski igralec Peter Boštjančič, potem pa so nastopili z recitacijami Prešernovih pesmi člani društva Goran Obradovič, Anja Rošker, Rok Kravanja, Tomo Podstenšek, Vesna Spreitzer, Martin Potrč, Saška Šteger in Mojca Peganc, ki sta zapeli »Strunam«, Petra Cirkovski, Saška Šteger, Petra Bauman, Elvis Berljak in Janja Zakšek. Povabilu so se odzvali in povedali nekaj prešernovih ali svojih pesmi še nekateri udeleženci prireditve Andrej Tomšič (s kitaro), Majda Senica Vujanovič, Jana Hartman Krajnc, Željko Perović, Jan Šmarčan, Gregor Lozar, Lučka Zorko in Jana Jarc. Obisk prireditve je bil izjemen in čez 50 poslušalcev je napolnilo sicer majhen prostor Literarne hiše Maribor. Po dogodku je bilo družabno srečanje.
Turistično društvo Legen je priredilo ob 18. uri na turistični kmetiji Rotovnik (Klevž) na Legnu v počastitev slovenskega kulturnega praznika tradicionalni 7. literarni večer, ki ga organizira skupaj z Marjanom Pungartnikom in prijatelji. Na začetku je prisotne pozdravila Helena Rotovnik in je na harmoniko zaigral mladi Andrej Javornik. Majan Pungartnik je prebral odlomke iz pravljice o čarovnici Nežki, sledil pa je nastop kantavtorja in pesnika Petra Andreja. Nastopili so domači literati Barbara Ješovnik, Marjana Vončina, Ivan Rus, spregovoril je predsednik Zveze kulturnih društev Franjo Murko, zaigral je mladi harmonikar Tomaž Peruš in za njo zopet pisci Mihaela Lenart, Ivanka Kotnik in Lilijana Peretin. Igrala je mlada citrarka Zala Peretin, na koncu pa je prisotne pozdravil predsednik vaške skupnosti Legen Berti Konečnik. Prireditev je obiskalo kakšnih 40 domačinov.
Pogovorili smo se o literarnem večeru Metke Lampret in obravnavali 25. in 26. poglavje iz knjige Jacka M. Bickhama »38 najpogostejših napak pri proznem pisanju« o tem, da se avtor ne sme bati očitnosti in razumljivosti, sledilo je obravnavanje kratke zgodbe Zlatka Zajca »Kako je lepi P po nesreči zabodel svojo ženo na veselici«. Po Queneaujevih »Exercices de Style« (Stilskih vajah) se opravi marsikatera »delavniška vaja«, ki ima za izid nekaj takšnega, kot je zapisal Zlatko Zajec. Gre za detajliran opis, ki ostaja statičen, kot je statičen vsak slow motion. V tem zaustavljanju se še potencira nejasnost, kakšen zorni kot je izbran – ali vsevednega (božjega) opazovalca ali je to »lepi P«. Besedilu bi lahko očitali psihološko nekonsistenco prav iz tega menjavanja božjega opazovalca in stvarne osebe »lepi P«. Na koncu je brala svoje pesmi Tatjana Srebrnič. V njih je najboljša tam, kjer se znotraj pesmi preseli iz ene stvarnosti v drugo.