NEBO JE LEGLO NA GOZD

POMLADNI

Pomladno sonce
na steni sobe pase
sončne zajčke

Do neba
že diši po pomladi
vmes jate sinic

Odsev jutranjih žarkov
v dlaneh nosim zlato zibko
v njej tvoj obraz

Čakam pomlad
suhi vratovi zelja
med motovilcem

Pod mojim oknom
pase jutranja megla
kilave žarke sonca

Dremavo popoldne –
oblak si praska hrbet
ob vrhove smrek

Skoz strgane hlače
kaže nebo modro rit –
nevihta je mimo

Naravnost v srce
pest suhega peska.
natančen met.

Pusti september –
nebo je leglo na gozd
ves čas dežuje

Drevo v megli –
sivi akvarel krasi
ošabna šoja

Oblak iztrese
jato sivih poljskih vran
spet je oktober

Sonce predrami
roj srečnih komarjev
večer je še daleč

Dimnik nosi
klobuček postrani
spogledljivec

Sedem pod nulo
na strehi se prestopa
prezebla vrana

Izza stolpnice
me pričaka klofuta
zimskega sonca

Zimska odjuga –
na našem vrtu zrase
polomljen dežnik