BURJA
Preko gmajne,
polja
in čez gozd,
v svetli noči,
dirja, dirja
tja do morja.
Skalni rob
je ne ustavi.
Tog odmev.
Orgle
škrapelj,
zaječijo,
poki v krošnjah,
curki žvižgov
preko vej.
Bič leden
trdo oplazi.
Hlad oblizne
sleme hiše.
Išče špranje,
zidne niše,
luknje,
line.
Harfo
iz polkne
mi napravi.
V molu
bobna
po vseh šipah.
Tuli v dimnik,
streha škripa.
Plamen niha
na ognjišču.
Včasih tli,
spet hoče kvišku.
Jata
ptic v zvoniku.
Burja
kembelj niha.
KRAŠKA BALADA
Je burja v strunah vej zavela.
Brenčal je tog jesenski spev.
Grmovju v mejah lica so rdela
in skale so požirale odmev.
Breze so v rumeno se odele,
zeleni bori so drhteli v noč.
Jagode so v vetru pomodrele.
Brinovkam dajale bodo moč.
Mraz dvori zdaj v kamniti hiši.
V kleti, v sodih mošt ne brbota.
Bokal je prazen v zidni niši,
o Krasu zgodbo šepeta.
SVOBODA
Svoboda je
rečna brzica, ki ne ve,
da pod njo je
skalna polica.
Je
prosti stih vetra, ki veje
in valovi žita
in ne pušča steze.
Je
sončni žarek, ki sveti.
Misel pusti leteti,
da upanje
ne umre.
Svoboda je,
kot ljubljeno bitje,
ki sme biti tako,
kot hoče,
da je.
PASTIRIČKA
Bele ovčke,
črn pes.
Cin, cin, cin …
Megla duši.
Prši.
Na smrekovem
panju,
bosonogi deklič,
v očetovi suknji,
o soncu prepeva.
OB MARIBORSKEM GRADU
Ograja – kamen,
zadaj grad.
Vmes trata,
star vodnjak.
Ob njem drevo
v rumeni,
praznični
opravi.
Trak
žive meje.
Kamniti kvader -
piedestal.
Na njem
mož v bronu.
Ves zelen.
Deseti brat.
TRGATEV STARE TRTE
Za njo ustavil se je čas.
Rodovi zdrsnili so mimo.
Umiril se je Drave tok.
Odpluli flosi so v davnino.
Klopotec še odganja ptiče
z Lenta drugi mu odzvanja.
Grozdje vabi nas v gorice,
na nabrežje, praznovanja.
V jeseni mesto počasti,
prastaro trto tam ob zidu.
Ko modra kavčina diši,
trgamo grozde spominu.
KLETEV
Kes, jeza, bes
dviguje mi pokrov
in para kletev iz
mene sika:
Prekleti …
Požrl bi vas!
Ukradli ste mi čast,
da bi od svojih žuljev
preživel.
Mar bi na krpi zemlje
v Halozah ostal.
Oral bi, žito bi sejal,
ga žel.
Ne bil bi lačen.
Kruh bi svoj imel.
PRAZNE ROKE
Spoštovane,
trde, žuljave …
Moje roke!
Imele so ceno.
Bili so žulji
in bil je kruh.
Še skelijo.
Globoko
v prazen žep
se potopijo. Skrijejo se,
da ne rdijo
od jeze,
mraza
in sramu.
Jih kdo potrebuje?
Roke zgarane,
stare in prazne,
zamenjam za kruh.
SKEDENJ
V kotu
dva otepa slame,
paša za spomin.
Na klinu cepca dva,
ob njiju veterni mlin
in sita – radiseje …
So pleve,
rese v špranjah,
zrnja pa več ni.
Privid,
ali resnica,
vonj po žitu.
Ob ščipu
ducat netopirjev,
skedenj oživi
RAZLIČNO MNENJE
Za jezom
gladine ogledalo.
V njem sonce,
horizont in breg leži.
Bel labod
prek sonca plava.
Podobo svetlo
mi zdrobi.
Zanj slika sonca je drugje.
Moja, je ta hip v črepinjah.
ODTUJENOST
Ograje,
zidovi in okna zaprta.
So temna in svetla,
tam luč le brli.
Za njimi so niti življenja.
Preja iz smeha in
joka, stisk in
veselja, ljubezni,
sovraštva,
jeze, sreče, skrbi.
Zastiramo okna.
Nič ne delimo,
občutkov.
Ko srečamo se,
vremensko napoved,
si obnovimo.
Kako si?
potone v prazne besede.
S samoto zastrti
svoj vek preživimo.