DOZORELO KLASJE
nad potokom
roj enodnevnic
pleše zadnji ples
hladni srh jutra
vonji kruha segajo
v neskončnost
na dnu potoka
se premikajo kamenčki
po volji vode
čisto pred zoro
je potonila v morju
množica zvezd
trepeti vetra
blag pomladni večer
umira človek
na sivem nebu
rdeči kolut sonca
napoveduje noč
blešči se zvezda
nad usnulim vrtom
mrtva tišina
jutranje sonce
rdeče kakor kri
je ranilo nebo
gostilna
polna pijanih ljudi
v oblaku dima
guba se morje
svetlikajoče se iskrice
plešejo po vodi
ob starem plotu
je svetilka kresnice
padla v travo
v mirnem morju
bleščeči trak sonca
beži v daljavo
belo runo
na planinskem hrbtu
počiva oblak
pada večer
po vijoličastih poljih
vijuga veter
pod staro hruško
moj oče ki ga kličejo Jože
brusi koso
sonc e je ukradlo
nočno roso travam
odšlo je jutru
voda v čaši
se s hladnostjo upira
sončnim žarkom
jesensko jutro
jutranja je meglica
skrila planino
nočna krajina
je pod naglim bliskom
odkrila obraz
cveto lokvanji
voda še čisto zaspana
poljublja cvetove
opit od sonca
je zaspal na kamnu
zeleni kuščar
po dežju
s srebrom polita cesta
čaka korake
tekmujejo
razpršeni oblaki
večerno nebo
odprto okno
prvi sončni žarek
poljublja mizo
po nevihti
polegla žitna polja
dviguje sonce
mesečina sije
nad hiškami
hladni dih noči
dviguje se zavesa
klovn na odru
z žalostnimi očmi
rumeni jegliči
na visoki planoti
se smejé soncu
po grmu brnistre
so posedli rumeni cveti
sladkast vonj
rumeni kosov kljun
zeleni grm pomladi
radostni žvižg
jutranje sonce
je s svetlobo obsijalo
malo mravljišče
kapljica rose
je odsanjala zadnje sanje
na dlani lista
na češnjevo vejo
je sedla jata škorcev
bogata gostija
na češnjevo vejo
so beli zvončki privabili
žuželke
kokodakanje
v gnezdu iz slame
še toplo jajce
metulj admiral
je vselil lepoto
v moje oči
zreli grozdi
poljubljajo očetovsko blago
vsak svoj trs
potok se krade
vzdolž zelene doline
do svoje smrti
zelena žaba
je skočila za mušico
krog v vodi
zelena žaba
se je skrila pred soncem
v gosti šaš
v polmraku
zelene mačje oči
prežijo na miš
sivi voli
vpreženi v jarem
okorni koraki
pomladni dnevi
prilezle so na sonce
številne žuželke
jurjevski kres
jeziki ognja ližejo
vrhove noči
kresni ogenj
jezik ognja sega
skoraj do neba
zgodaj zjutraj
z roso diha livada
še čisto zaspana
travniške rože
zagledane v nebo
nad livado
na vedrem nebu
veliki cvet sonca
bedi nad vasjo
prestrašila se je
zelena kuščarica
sence kamna
sladka petunija
čmrlj vdeva rilček
sesa sladki sok
ognjeni konji
vzpenjajo se do neba
v igri strasti
Prevod: Marjan Pungartnik
KAJKAVSKA HAIKU
vu svetle lampe
zapletel se leptirek
opekel krilca
po rosni travi
pužek vleče hižicu
na svoji pleči
zmetane na kup
zrele buče čekaju
kola z lojtrami
ščera pobrane
žute buče jeseni
pelamo domof
v maloj vazi
dišiju fijolice
čez celu hižu
belo kakti sneg
vu dvorišču se suši
rublje na štriku
je živi dejčec
oprklehanih kolen
bejži po potu
potepuh veter
pela bele oblake
izza Slemena
na brku trave
metul kak roža zgledi
zible ga veter
sosed je zaklal
sveg pisanog kokota
moju vuricu
Štefek i Barek
en kleči, drugi leži
zhajsana trava
žalosna vrba
spustila doge lasti
žali se zemlji
skleštreno drevo
vujča Francina je bil
hekte vina spil
Blaž je tak hodil
kak da hodi po jajci
smrdil je kak torec
kukurekanje
kokot navešča sonce
vani se dani
razdanilo se
putinčice vu trave
zdigle glavice
ftrgnul se kliček
najlepšoj roži vrtu
povehla roža
diši otava
beli kojni pelaju
pon vojz dišajna
male hižice
snegom pokriti krovi
pod zimskim soncev
črleni kokot
zdigel glavu do konca
zakukurekal
sončane jutre
vu paukove mreže
zvrdnuče muha
ra ce plavaju
glave rivleju vodu
z ritima v luft
celu se večer
vrti se stari kolovrat
za špulu preje
stara postela
domača je rušica
pokrila strožak
čehatva perja
pod oknem selski dečki
čakaju likof
krilati kojni
igraju se nad Gorom
beli oblaki
beli oblaki
čiste duše angela
po celem nebu
na obali bare
roda na jenoj nogi
vlovila žabu
češnje vu cvetu
oblekle bele kikle
baš kak mladenke
zdigel se veter
črešnu prepunu roda
naklu prevrnul
črešne vu cvetu
puhnul mrzli severec
stepel cveteke
trnorojžica
zaspala med bregima
vabi me sebi
zdigel je rožu
sonce se zapudile
vu najlepši rep
metul na cvetu
maše šarim krilima
pijan od sreče
po celom dvorišču
šepure se purani
furt brbočeju
po prašnem potu
kuštravi dejčec jahaž
bažulof kolec
gda mama doji
bejžim hitre do štale
za male mleka
pon vojz otave
domof vlečeju kojni
za šaku zobi
na brku črešne
zoblem najčrlenejše
mama me špota
melinof ketač
voda potoka Bistre
ne da mu mira
farbana jajca
nosim na blagoslov
došel je Vuzem
lepi kak slika
negvi tiči iz sejni
bejžiju vu me
ščera trgani
svezani zlatni štruki
vise pod strehom
pokle grudanja
mrzle roke mečemo
gliboke vu žep
pod krilo kvočke
stiskaju se piceki
mokri od kiše
vu mlaki vode
mali žoti raceki
našli so sreču
sonce nad gorom
zbudilo stare bukve
prvim kušlecom
škripleju škornje
na zornicu ideju
gizdave snehe
slatke su murve
šare metule lovi
jen zamusenec
selsko dvorišče
kvočka pela piceke
prema kopajni
gda zijde sonce
polukne vu saki kut
potira kmicu