SRAMNI EPIGRAMNI (in drugo sladko kratko)
Bi rad postal haupt demokrat,
a kaj, ko ni te baže,
njegova glavna blagodat
je ta, da rad se – laže!
V svetu umnih je težko biti moder. Med bedaki je lažje. Zadošča, da ne izstopaš…
Ni razuma brez znanja. Obratno pa je. Žal.
Obljube svoje plemeniti
in venomer naklada,
moralno je, tako, bolj v riti,
a populizmu vlada.
Živimo v svetu poštenih lopovov ali lopovskih poštenjakov?!
Največji lopovi se pred sodiščem radi izkažejo za siromake…
Po tem slovi, da pravljice pravi,
čeprav fantazijsko ne zgleda,
ker ozek je v duhu in še bolj v glavi
je vse, kar pove, prazna – beda!
Politika je umetnost, ki iz nič ustvarja – še večji nič!
Tudi nezaslužni politiki dobro zaslužijo.
Da demokracija
vrednote razbija,
se vsakomur danes že svita,
ni čudna zadeva,
če skoči iz hleva
v salon novodobna elita…
V demokraciji odločajo bedaki. So v večini, obenem pa vse vedo.
So pri nas demokrati ali dejmokrasti?
V ospredju vselej, jasna stvar,
čeprav je – okostnjak,
ki dokazuje, da ni dar,
če šolan si bedak…
Človekove pravice najbolj kratijo tisti, ki jih odmerjajo.
Nenehno nam govorijo, da je treba biti pošten. Žal samo govoričenje ni dovolj.
Bi piskal, revež, bolj na tanko,
ko ne bi šef nad njim vedril,
pa s pridom leze mu v danko,
ker rad, vsaj v njej, bi nekaj bil.
Pri velikih politikih se zna proktološki pregled zavleči. Preden odstranijo vse goreče privržence…
Čim bolj je neumen (politik), več bedakov ga obkroža.
Je dokaz, da blondinke
niso vselej modrolase.
In da lepoto ne delajo šminke,
ki jih na debelo meče nase…
Nekateri se razburjajo nad političarkami, češ da sodijo v kuhinjo. Ja – mar je politika kaj drugega?!
Je kot zlata ribica. Ko bi še molče odpirala usta…
Država ta naša
enakost razglaša
in vse je kot mora biti,
na pravljični poti
nikogar ne moti,
če v pizdi si ali pa v riti…
Pred sodiščem smo enaki. Razlike nastajajo znotraj.
Še dobro, da smo pošteni! Kakšni sodni zaostanki bi bili šele sicer…
Kako v parlament je nepismen prispel,
vestá Jožef le in Marija…
A sile ni prave, še vsak dvor imel
je norčka, da v smeh ga ovija!
Parlament?! Parlašment!
Baje so za slogo. Če bo po njihovem…
Naš parlament združuje vidike.
Takšne, velike in majhne, raznorazne.
In zvečine med njimi so razlike,
tako kot protagonisti – prazne…
Nekoč smo bili zadolženi do gat. Sedaj so nam še te pobrali!
Vem, pisali boste novo zgodovino. Bi prosil, če se prej vsaj opismenite.
Za tistega, ki nima v glavi
velja zgolj to kar vodja pravi,
a vodja vse lahko razdira,
ker tepce le krog sebe zbira…
Razlika med nekoč in danes? Nekoč smo, zatirani, hodili v tujino po kavo, danes pa, svobodni, po kruh…
Pred dvajsetimi leti so se nam izpolnile sanje. Dobili smo svoje politike, oni pa svojo državo.
Pred kamere stopi, v obleki izbrani,
po novem zdaj čas se vrti,
zdaj vsi smo enaki, v bodočnost ravnani,
gospe in gospodje, se zdi!
Res, štumfov belina ni razlog edini,
da videz gospoda se v hipu razblini,
ko usta odpre bo v trenutku izdal,
da primitivizem na vrh je pognal!
Na hitro poganja le plevel. Predvsem elitni.
Danes ima že vsak kmet svoj mercedes. In vsak mercedes svojega kmeta.
Vsi enakopravni, vsi povsem enaki,
delovni in leni, umni in bedaki,
lopovi, pošteni, močni, nebogljeni,
eni vse bolj suhi, drugi zavaljeni…
Politiko gradijo siti. Sestradani jo grabijo.
Volitve so tržnica, na kateri največkrat prodajajo pokvarjeno robo.
Meje so tiste, ki vse si lastijo,
v njih moje kot temeljni gon se zazdi,
in tak svet meja nam navadno krojijo
prav takšni, ki jih omejenost krasi…
Imamo suvereno državo. Sicer ne vemo, do kod sega…
Pri nas propadli tajkuni govorijo o pravu, avtokrati o človekovih pravicah, omejenci pa bi razmejevali…
Naše avtoritete,
zlahka preštete,
težje sprejete,
v nič razodete.
Čim bolj si senilen, bolj si kredibilen?!
Včasih smo računali na boljšo bodočnost. Danes ugotavljamo, da ne obvladamo matematiko.
Preteklost je kriva,
da perspektiva
se z zamudo obeta!
Je zadeva obrobna,
da politika nesposobna
nateguje teleta…
Redki so, ki se ne zapacajo pri koritu. Ker do njega ne pridejo.
Najboljši politik je – bivši politik!
Naši, vaši,
vsi kontraši
so spravaši
šele v kaši!
Bog ne daj, da bi se ponovilo enoumje! Neumje ni moteče.
Dokaz, da ni bistvo v kvantiteti je v spoznanju, da pri nas vsak politik ve kako je treba voditi državo, vsi vkup pa nimajo pojma…
Kako ena sama lahko zaobjela
v preprostosti svoji beseda,
bi stanje, ki našo državo prepreda,
drugače kot zgolj in le – beda!
Mar je demokratičen napredek res zgolj v tem, da je prej pljuval v dlani, sedaj pa pljuva v mikrofon?!
Izpolnili so nam sanje. Ostala je – kruta realnost!