UJETOST
Vrača se ...
Vrača noč za nočjo,
ob bledem siju lunine svetlobe,
v varnem zavetju teme.
Išče se ...
v silhuetah težkih oblakov,
išče se v vetru bučečem in
bliskih nevihtnega neba.
Bega ...
med kamnitimi nagrobniki,
poraslimi s plevelom,
bega med zlatimi črkami,
zabrisanimi sledmi preteklosti.
Zaveda se ...
vsak svoj trenutek, da prostrano nebo nad njo
in življenje, ki ga sluti daleč nekje,
nikoli dosegla ne bo.
Njen svet je ujet v varno zavetje
pokopaliških zidov.
PTICA
V soju sveče se prikrade v skrivni svet duše,
kjer prazne misli blodijo
in ugasla hrepenenja ždijo.
V podobe sanjskega sveta ujeta ptica
otožno včasih še zapoje pesem,
da obudila bi spomine,
zavite v črnino poslednjih spoznanj.
Brezvoljno kdaj pa kdaj zaprhuta še s krili,
kot hotela bi privid pregnati in
obuditi svet, ki ga več ni ter
čez strmine prepada se pognati.
V temni globeli, kjer na ruševinah razpreda se plevel,
med gnijočimi ostanki trupel
povešenih peruti čaka svoj poslednji mir.