Na vsebino

SREČANJA IN SLOVESA

Bernarda Dajčman (r. 1972)

OBLAK

Svetel si oblak
Kot oči otroka
Z dušo v njih
Svetel si
Brez oblik
Utelešen v nevidnem
Ljubezen si
Oblak
Ki si svetel.

PREBIJAŠ

Ko žarki prebijejo oblake
Se rodiš
Med mavrično trato
Na novo
Z dihom pomladi
S prihajanjem kristalov v zraku
Razprtih oči
Razgaljenega telesa
In do konca odprte duše
Stezaš dlani

In me lomiš
Drobiš
Oblikuješ

Po svoji volji.

SLOVO

Tako globoka
Temna žalost
Je pritekla vame
Z gostoto noči

Žalost slovesa
Žalost vseh sloves na svetu
Žalost tistih
Ki ostanejo
Ko bližina drugih odide

Tako globoko temna žalost
Je pritekla vame

Žalost nebesnega svoda
Brez zvezd
In blatni mlakuž
Jesenskih cest
Slovesa
Brez srečanja nebes
Žalost zadnjega bluesa
In velikega pogleda
Osamljenih otrok
Sredi neznano kam vodečih cest.

TI SI

Črv
V mojem drobu
In mrcvariš me
Na kose
In te jočem
In te smejem
In te hočem

Ti si brez oči
Ušes
Brez duše

Imaš rdečo vrtnico
Na svojem snežnobelem telesu.

NASMEH

Naj se dotaknem tvojega nasmeha
Čisto blizu sebe
Naj se ga dotaknem
Na večer rdeče zarje
Ugašanja
Utelešanja
Življenja

Naj se sklonim čisto k tebi

Naj se dotaknem tvojega nasmeha.

RADA TE IMAM

Rada te imam
Plavi nasmeh
Zastrtih oči
Z oddaljeno dušo

Rada rada rada...

SLUTNJA

Slutim te
Za meglicami
Tam-v luči

In rada bi govorila
S tvojimi mehkimi dlanmi

Pa nimam poguma.

NEMIR

Spet se rojeva nemir
Na krilih teme
Z odmevi korakov
In trkanjem tišine na vrata

Vstajajo sence
In padajo
Čez najino drobno
Krhko vez.

ROJEVANJE

Kako se lahko rodiš
V mojih žilah
Ko zelena reka življenja
Teče po njih
Z rosnim vonjem
V zgodnjem jutru
Ko nisi spal
Ko si se skrival
Klepetal
In se božal
Z vetrom v laseh

Rodil si se v mojih žilah
Na to pomlad
Spet
In ostal.

TRENUTEK

Toliko stvari
Ti imam za reči
Pa vendar molčim
Ko si tukaj

Božam zastrtost
Tvojih oči
Tišino
oddaljenega nasmeha

Iščem iskre
In skrivam skrbi

Lovim žarke mesečine
Na tvojem telesu.

NE SLIŠIM

Ne slišim več
Bitja tvojega srca
Samo oddaljenost

Ne slišim več
Tišine tvojih ustnic
Samo šepet vetra

Ne slišim več
Barve tvojih oči
Samo presket isker.

Ne slišim te več
Samo nemir v sebi še.

POZABA

Pozaba je preteklost
Stkana
V vedno novo bližino
Tvojih mesečinastih dlani.

Rada imam tvoje dlani
Šepetajoče jutro
Ki budiš se v meni

Ležiš mi na srcu
Na duši

Čeprav te ni.

ZATE SEM

V odprtem naročju spim

Zate sem svetloba
In sonce
In dež.

Vse
Za kar me hočeš
V Vsem
Me smeš vzeti.

NOČI

Noč
Je odsanjala tvoje poljube
Spet razpiraš krila
Novega jutra

Vse
Vse je v tebi.

JUTRA

Nasmeh v ranem jutru si
Ko se zazibaš v sen
V času
Ko se večina prebuja

Imam te pri sebi
- čeprav sploh ne veš -
Tišina utihne
In zvok zazveni
V ritmu srca tvojega

Prastar spomin si
- ne da bi sluti l-
Padaš v globine tolmuna
Slišim odmev
Tišino in bitje
Svetlobo in noč

Slišim tvoje želje
In hočem
Za vedno hočem proč.

ODHAJAM

Črta se izrisuje jasneje
Dan se rojeva
Na mojih dlaneh
So sledovi noči

Odhajam.

Na obzorju zažari svetel pramen.

100 %