KAMEN

KRAJŠE PESMI

I.

Ne skušaj me vleči nazaj.
Ljubimca se ne bosta nikoli vrnila. Podrtiji sva, priznaj!

II.

dajem si baldrijan
                     na rane
                                ko pride moški mimo
                     in pove da je aprilski dan
                 sredi deževnih dni postanem anahoret

III.

Vse, kar je bilo njegovega, sem sprejela.
V spanju sem si večkrat predstavljala, da še leži ob meni.
Zunaj ni več snega. Skopnel je s tankimi dežnimi kapljami.
V enem dnevu se je končala bitka z lastnim tepežem.

Lahko bi obdržala vsaj del njega.

( Utihni ti, ki v meni kolješ ljubezen)

IV.

Konec je vračanja abisalnih bolečin. Zatrem si lica in naročim vino.
Rdečega prosim, refošk.
V množičnih mislih z leve in desne, obsedim.
Razmršila sem si lase. In rekel je,da sva le prijatelja.
V teh nekaj letih sem prišla do dna. Načeta mučeniška podoba je zbledela,
kozarci so se spraznili. Za danes je dovolj vina.

V.

Hočem biti pozabljena kakor svež gnoj iz hleva,
ki je bil lani enkrat posipan po njivi.
Zatrdil mi je, da sem mu dokazala kako je ljubezen negativna.
Pogledam se v ogledalo. Pravzaprav sem že pozabljena.
Ni me. Ah, kako dolgo že ne.

RJAVEČI ODMEVI

začela sem apneti
bila sem edini
apologet lastne poezije

v čaši vina je bil skrit moj
talent ali božja kazen
in v prižgani čedri
fundament omame

na kozolcih sredi drameljskih njiv
sem sušila svoje solze (mar kdo vidi posušeno slamo iz mojih oči)

predalčasti ljudje
postajajo škrbine
lastne utopljene usode

v njihovi zamejenosti
čutim odpor in krčenje
svobode

ko s skovikanjem sov
in kikirikanjem petelinov
presekam omejenost

ne potrebujem več premoga
na obrazu

KAMEN

cvetela sem kot cibora
deviantna kot sem le lahko
v sebi nosim takšen igo
ki se krogelno množi

ko se v maju združim
z luno v temi
obsenčene roke me lovijo
omislim si palisado

a me parke peljejo
v labirint
s skovirji na ramenih
skrušijo me v skulpturo

končno postanem kamen

OKNO

Mami je prišla z vrta S polno košaro solate,
In mi rekla, Da bo minilo.
Ko sem ležala na Travi pod orehom,
Sem vedela, da ni res.

Iz omare se je vsula potlačena
Poezija. Začetek kajenja in Odvisnost od
Refoška.

Prazna postelja z razbitimi kosi stekla.
Si moral uničiti edino okno v moji sobi?