NEVARNI OBČUTKI LEBDENJA
TEŽEK DAN
obraz moje sence
se še odtaja
skupaj z ledenim cvetjem
iz čudežne dežele
na okenskem steklu
na dlan mi kapljajo
v solze spremenjene
cvetlice
a oči srebajo
zobato sonce
trepet vzdihov
in nevarni
občutki lebdenja
v tvojem
pomenljivem pogledu
ne sežejo do mene
ker
kaj ti lahko ponudim
zabubljeno marmorno srce
zapletene niti
zlomljene marionete
spomine zaporniške celice
ducat kislih poljubov
neskončnost hrepenenja
in gomilo prežvečkov
nostalgije
ti veš
upornik sem
življenje boli
a po tirnicah
spet pelje
težek dan
KRMEŽLJAV POGLED
zbujanje jutranjih zvonov
me zdrami s kletvico
na podstrešju
pokrpane sanje
grozijo
zmečkane na vzglavniku
krmežljavo okno
mežika
skozi meglene zavese
nad predmestjem odkriva
razpadle strešnike
sajastega neba
in iztegnjeno cipreso
kot osameli
kazalec
kot kažipot
za misel
in oči
JESENSKI AKVARELI
iz sivih oblakov
prši jesen
in brizga sonce
v ožilje listja
krošnje preobraža
v žareče akvarele
pod plohami vetrov
in jih razmetava
po pomečkanih rušah
ko ptiči drhtijo
na strunah daljnovodov
ko bodo ledene kaplje
padle na obrane trte
plešastih vinogradov
ko bodo pajki obešali
mokro perilo
na prepletene niti
babjega poletja
takrat bodo na kredencah
zadišale kutine
rumeno
kot spomini
a skozi sajaste dimnike
se bo proti nebu
valilo hrepenenje
hrepenenje
po toplozelenih sapah
poletja
JUŽNA STEZA
vračam se na jug
grem na dolgo potovanje
in srečno kresovanje
toda ne s teboj
pomirjam drhtečo dlan
ko sanjam in slutim
nek pristan
v daljavi
srce se umika v kot
in domačijskem soncu
zarisuje pot
v nedorečeno
zaplapolaj nocoj cela
zapoj in se razveži
in bodi zopet bela
moja južna steza
po živahnih obronkih
tvojih barv
naj se razlije
hrepenenje juga
jaz bom pa korakal
po robu kroga
pod razpotegnjenimi
mavricami pričakovanj
od jutra
do jutri
VELIKI REZ
v meni domotožje
po čudežni deželi
po nerazdeljeni sreči
domačije in nemira
in zato - verjemi
nate se ne bom obešal
niti s prerezano popkovino
ljubezni
vračam se na jug
v zavetje oltarja
vaškega hrama
v tihi pristan
spominov
ne vidim a čutim
prišla si
in s topo sekiro
sekaš korenine
moji rešilni bilki
raje odnehaj
vrni to sekiro
v arzenal svojih
možganov
z zarjavelimi
škarjami poguma
naredi veliki rez
na nedokončani sliki
preteklosti
v okovano skrinjico
zakleni ta čas
in odpri okno
jasnini
novih dni
v katerih mene ni
POMLADNI SVET
zaspan pomladni svet
pretakaš
v njeno ožilje
a sanje prelivaš
v škrniclje
stvarnosti
iskre njenih besed
so te spremenile
v kresno noč
ko ti je šepetaje
privabljala sanje
in razmetavala
srebrno tkanje
mesečine
nad tvojo
dolino
to je ljubezen
si rekel
in zasadil
zeleni val marjetic
na vseh križiščih
srca