MAGIJA BESED

jezik
že nekaj časa
razsaja
po duši

divji ugrizi besed
so pustili rane
in brazgotine
na plavajočem telesu
potrpežljivosti
in obstoja

srce
še naprej ostaja
zasužnjeno
z magijo govora

razum pa
potrpežljivo zbira
besede
in jih spreminja
v barve
in v črne koščke
molka
pred zaprtimi vrati
jezika

POLMRAK ODHAJAJOČE ZIME

pročelja blokov
zijajo
v okna
na drugi strani
spolzke ulice

drhteči prsti
premočene svetlobe
tipajo zrak
na topih vogalih
teme

vetrič šepeta
pomladne pravljice
obcestnim svetilkam

sence mimoidočih pokašljujejo med zaspanimi koraki

in srebajo vonjave
premoga
iz dimnikov

zgnetene
v polmrak
odhajajoče zime

modra tempera se je
razlila po nebesih
kakor pano
za razbeljeno sonce
na žici poldneva

bobnar je najavil
konec lova
na izgubljene duše
medtem ko srce
kakor srna
rine v pasti
obljubljene dežele

prolog pišem
romantični avanturi
osvajanja sveta
z verzi

pljuvam na pločnik
in po žepih premetavam
da zberem drobiž
za polovico štruce

zbiram tudi pokrpane
vreče poguma
in norega optimizma
da o tem življenju
napišem pesem
s srečnim koncem