TRKAM NA TVOJA VRATA

črke
zložim
v
poezijo

nastavim
jo
soncu
v
tvojih
očeh

kot
nevidni
sopotnik
te
spremljajo
in
bogatijo
zavetje
najdejo
ujeti
v
dlaneh

NAJ TI POVEM, DA

tako
krhka
sem
drobna
in
mila
a
v
tem
ponorelem
času
me
opogumlja
stik
s
tvojim
pogrešanim
svetovjem
in
poetično
samoto

poklanjaš
mi
poetične
vrstice
da
se
skupaj
razraščava
v
samoto
in
častiva
čarobne
trenutke
najinega
brstenja

sanje
so
me
tako
omamile
da
sem
ob
ranem
jutru
ne
mogla
odpreti
oči
in
pogledati
v
dan

ljubim
navzven
in
navznoter

in še
posebej
navznoter
kadar
se
nagnejo
dnevi
ljubkujem
svoje
kraljestvo

ne moreš
me osrečiti
če me
nisi
ožalostil

ne moreš
me obogatiti
če me
nisi
obdaril

ne moreš
me izgubiti
če me
nisi
imel