JESENSKA

Prebudim se
v glasbi megle.
Z dreves pada
rumeno listje.
Bledo sonce
se prebije skozi
koprenaste oblake,
iz dimnikov se kadi.

Pred menoj
je bel list papirja.
Strmim vanj,
napenjam možgane
in se pogovarjam
sama s sabo.
Potopim se
v globino resničnosti.

Ugotovim, da je
najbolje živeti za danes,
če te kliče ljubezen.

V meni je jesen,
ki se preveša v zimo,
ko vse zaspi in umre.

MOJI VEČERI

Čakam na klopci, da se zvečeri,
ko zaveje topel poletni piš vetra,
ki privabi majhne drobne kresnice.

Gledam ptice, ki krožijo v svojem
obredu pod nebom in pojo uspavanko,
preden odlete v svoja počivališča.

Sonce zagrnilo je svoj obraz
in mrak poljubi mamino lice,
ji odgrne zaveso spominov.

Čas me opazuje. Kresnici moji.
Vsaka po svoje hodimo pot.
Večerim s sivino v laseh.

Noč za nočjo vaju v misli
z nežno ljubeznijo pokrijem.
In tako kot nekoč tiho želim lahko noč!