BLIŽINA ČLOVEKA
na zebri stoji
utrujenorazmršen
živčno svet drvi
sredi pečevja
bdi bližina človeka
v tenkih prisluhih
trušč vre iz grabna
potapljam se v dolino
sonce zahaja
čez brv sem stopal
preutrujen da bi bil
trhla polena
so se mi izmikala
klecal je korak v temo
misli drvijo
pticam sledim v nebo
gnezda varujem
potrebujem te
razkropljeno v meglicah
v logih zgubljeno
zdaj sem utrujen
pajki v globokih špranjah
ne motijo več
tesnobna megla
pokriva stare zgodbe
in jaro žito
kričal bi na glas
sredi zlatega polja
potovcu v obraz
kako zamira volja
kako se odmika čas
izgineva panj
pod soncem že odhaja
vstran od mojih sanj
stari čebelnjak
nagnjen in trhel na pol
nekdaj korenjak
k zemlji pogleduje
čebelic dom kraljuje
besnenje morja
odslužene barkače
silijo na dno
med scilo in karibdo
bog vse vidi bog vse ve
bog poslušaj nas
kalvarijo bežečih
pred norci in zlom
razdražen piham
nebesa mi slikajo
mož zbira za pir
drame naših dni
okamenela dejanja
misel že sivi
jutri bo bolje
ne dopovedujte mi
regrat že cveti
odtis v mahu
med bori sled ljubezni
soldatek diši
ODMIKANJA
grom in tresk reklam
kupujemo s prevaro
s polic nabitih
ušivo robo staro
preprodano z lažjo
topovi grme
psi bevskajo za menoj
blodna duša sem
dobrodošlica peklu
razbita bela školjka
preko vseh meja
skozi svinčeno točo
morje viharno
si svobodo iščemo
po človeških postavah
begunci, naša vest, september 2015
niso zaspali
mejaši stoletnih gmajn
kole ruvajo
deževje grozi
polž napada solato
glava mi sivi
trhla drevesa strahu
orlovo gnezdo biti
mojega časa
zdrknil sem na tla
okusil kisli humus
najbolj norih sanj
veselodivje
norenje micelija
drvi skozi gozd
med praprotjo in hrastjem
za njim lepotci žare
kriči ptica
da je kriva narava
ker nasprotuje
laja lisjaček
veseli se jež bodic
bodljivost boli
pusti kokoško
kričimo za lisico
za hribom jastreb
o kom zdaj misli
molčeči čolnar Haron
se v snu zavem
vejica poklja
jutro je in mokra pot
hladen mir povsod
zemljo tiščijo
mreže in plotovi duš
besede težke
dežela plotov
glave drži v pesti
za vrat za noge
se vesijo pijanci
dušebrižniki pojo
dežela fasad
mehke drobovine
načelnih razvad
ŠUMIJO GOZDOVI DOMAČI
Dežela fasad,
krhke drobovine,
plehkih razvad.
Krave mukajo
po zakotnih dolinah.
Pastirjev ni več.
Rdeča luna
razvnema domišljijo.
Spim kot za stavo.
Trgajo grozdje
ljudje s srečo v dlaneh
in roso v očeh.
Med trsi je osa
od sladkosti pijana,
od vina berač.
Vriskajo možje.
Starina težo lajša
grozdja polnih brent.
Sonce visoko
nad nami boža ljudi.
Mošt vreje v kadeh.
Bojim se za dne,
da meglice padejo
na rosno grozdje.
Kamen se spušča.
Teče in nateče se.
Nad prešo vrabec.
Da je kriv nekdo,
preklinjali so luno,
škrlatno gostjo.
Nihče ne vriska.
Nebeški mir zakotja.
Ledeno vino.
Polža tanka sled,
lepljiva belkasta snov,
trse vznemirja.
Začutil sem utrip.
Odprlo se je nebo.
Pobralo je prah.
Jočem za dnevi
prastarega drevesa.
Jabolko pod njim.
Odšli so škorci,
paberki so ostali,
hram odprtih vrat.
Vlažnosti poln dan
rosi ptici peruti na poti na jug.
Samotna ptica
na eni nogi stoji
v mrzlem mraku.
Brentači pojo,
preša škripa in ječi,
sonce zahaja.