ZAPISANO OSTANE

JASTREBI

Vroč gnev razsaja.
Preklinja raja.
Tesno za petami so.

Kar povem, zbledi.
Zapisano ostane.
Resnica ves čas nori.
Bole me rane
In hrbet kriv in zlomljen.

Zavihke svoje biti
pred kanjo skrivam,
pred dolgo nočjo.

Noč polne lune.
Ne beži pred sencami,
ne beži pred njo.

Sredi preplašenih kur
grozo prinaša
jastreb grabežljiv.
Nihče ne vpraša, zakaj.
Še besede ostre ni.

Težke besede.
Le zakaj se sramote.
Se skrivajo v samote.
Za obete krušljive.
Za stare laži. <

Lenobno zgrbljen dolgin
za plotom se z bogom srečuje.
Prikupno kramlja,
z besedami varčuje
zroč v drevo.

Ubog kos lesa ta bog.
Pogled temnomeglen.
Izžeto,mlahavo telo.
Sanjari človek,
a ne bil bi bog.

V kamnu odrešitev.
Komu modro nebo,
vstajenje in smrt.

Več imaš in bogatiš,
šelest denarja
kratkotrajen piš.

Pod bogom, pod križem
sem se reven rodil.
Zdaj ne vem, s kom grem.

KOZJANSKO

Jeseni, pozno v ta čas
skriva svoj obraz
temna drnulja.

Ivje pada, paberki
so med trtami skriti,
polni sladkosti.

Blaten kolovoz
ni več stara zgodba
in čas ne užitek.

Na ledu klecam,
drugod mi spodrsava,
na kamnu polzi.

Obljuba kot jabolko,
kot dolg ljudem,
prehitro pade.

Vršičke trtja grize
v opustelem vinogradu
srna dan na dan.

Zakleli smo se,
da na tuje ne gremo:
sveta beseda.

Ovenel je list.
Odpira se knjige stran.
Občutek neznan..?

Za nebeškim slom
vrta nad Bohorjem grom
v nebo jasnino.

Marelica ob hiši
za steno žarke pije,
soncu lice nastavlja,
težke plodove,
radost ponuja.

Prazen listjak,
prezgoden sneg,opusteli breg,
laja lisjak.

Zidovje poka,
tramovje joka,
plesen plazi po stenah.

Pod pečino skrit
se je encijan
vdano nasmehnil soncu.

TRENUTEK

Z zidca visijo,
zvonijo cepelige*,
z voljo skregane.

Avemarijo zvoni.
Vrešči na trgu drobiž.
Križ v vetru zveni.

Sejemska roba.
Človek je kot poleno.
Kot gnile hruške.

Nad grabljiči
odtrgani oblaki
jastrebe podijo.

Nenavadno krhko
poka dračje pod hrasti
stare poti.

Razdrapana brv
se v soncu pekočem
s potokom prepira.
Stara vrba odmira,
dnevu umika se črv.

Skozi vrča ozko grlo
pijača dobro teče,
sladko žubori,
iskrivo tiho
se v glavo tihotapi.

Čas majoliki grozi ,
stoji na glavi pivec,
nemi sodovje prazno,
čez teče vino
v mesečino.

Pred knjigo sedim,
Zunaj veter razsaja.
Besede molče,
zgodba zgodbi nagaja.
Struna sem, bedim.

Iz grajskega obzidja
bode zimzelen,
trohni maklen že stari,
ni kopriv več vonja.
Smog je in dan ves siv.

Potreben sem počitka.
Dovolj imam prevžitka.
Prišel sem domov,
objel sem staro brajdo
in zaspal pod njo.

>

Severni veter
po ulicah mesta nori.
Tiho zvoni.

ZDRHOST

Podaril sem molk.
Samemu sebi v poduk.
Za jutrišnji dan.

Sedem je odbilo.
Prhnili so golobi.
Mrak leze vame.

Medeno srce.
Divja kletev sejmarjev.
V tla zadrt pogled.

Sopara tišči.
Takšno zmedeno leto.
Strela žre nebo.

Medeno srce.
Divji kriki sejmarjev.
V tla prikrit pogled.

Ničevost časa,
ki ga živim in diham,
je nemoč biti.

Raztresena noč.
V podobe ne verjamem,
v zavihke noči. <

Z ihto sem zamrl
hoteč preskočiti smrt.
Z življenjem sprt
prekopavam rožni vrt
in vzamem v roki knjigo.

Se z roso hladim,
ko vse huje postaja,
izginja Zdrhost.

* cepelige, nareč., kozjansko noge