DIHÁJ
V dih
za prvi utrip
trepetaje
vzame sapo,
ob dih
je vzdih
v razlitju
sreče,
na vdih
je dan
v pričakovanja
stkan,
umirjen vdih
pomirja duh
v ritmu
enakomerno,
vse bolj globoko
in vse hitreje,
en vdih,
izdih,
v dih,
iz dih,
dihaj,
dihaj,
vdihni,
daj,
izdihni,
zdaj,
še en
močan
in
jokaj,
jokaj,
jokaj …
POTOVANJA
Leživa
zakopana v poljube,
stene še stokajo
včerajšnje vzdihe.
Rada potujeva
v pokrajine sonca,
vedno se vračava
v kraje mladosti.
Nešteto čudes
z nama uživa,
stotere podobe
izginjajo v prah.
In ko vrnitev
naplavi počitek,
družno se skupaj
razlijeva v strast.
OSTRASTIBREZPRESLEDKOV
Polnalunamenosi
sečudnopočutimtedni
ktebimevleče
tvojvonjmeomamlja
nekajvzrakudiši
tegledamiskrivo
vešdasemvnet
počasisedvigneš
mojduhtisledi
zabliskneva
sesprimeva
menjavevrtiva
totraja
intraja
o …
ČOLN
Izpod čolna pravic
brzijo zamahi resnic.
A zdaj naj pa človek
vsako sapico vdahne,
ne da bi kihnil
oblake neviht.
Kaj naj na slepo
bolšči v tunele
prikritih podob
in poti brez luči?
A ne,
dragi moji!
Po toliko preplavanih juhah
in padcih z Marsa in Lune
se kot maček na noge ujameš.
Malokdo ve,
da je čoln,
ki drvi proti slapu,
prazen,
a nič ne de,
jaz bom še pravi čas
skuhal čaj.
DAVNINE
Daljave bližin
ne potrebujejo poti,
da bi našle
cilje.
Davno pred nami
so za nas
zapustile čas
v trajanja ...
OBRED
Ogenj,
kres vestalk
na jasi brez obzorja,
mistični glasovi
v brenčeči indijanščini
ječaje dvignjenih frekvenc,
počasni takti
na udarcih debel
duhovom zemlje
na kolena dvigajoč ves gozd,
v viharje razdivjana
glasba
plesa, krikov in vonjav
vrtinčasto stopnjuje
hurikan obreda,
ki kar naenkrat,
ne da bi sploh kdo ukazal
ali pa poslal urok,
nepričakovano
brez pravega razloga
odreže v
tišino.
NEDOPUŠČANJA
Prav zdajle se odpravljam jokat.
V suho strugo
nočnega porečja
bom izpustil
slap gorja.
Dolgo bo vse tiho,
a prav hitro vstane
prva bilka sonca
v razlivanja.
Ob tolmunih
razdivjanja,
ob obrežjih žalosti
me nosi sem ter tja.
A bo vse prepozno,
že davno sem utonil
v globino
nedopuščanja.
TAKO ZELO
Zadnje čase
sem truden
samega sebe.
Noči tečejo začarane kroge,
medtem ko se dnevi
hihitajo v pozabe,
v gozdu je stiska
prezebla sadove,
za praznike se predniki
v grobovih budé.
Vonjave mladosti
dehtijo v plesen,
ljubezen življenja
sorodstvo zapušča,
mati je sama
in umira očeta,
v gori spominov
album gori.
Celo življenje
sem pred sabo potiskal,
drugim obljubljal
in sebi tajil,
premraženih čutov
se v samoto zatekam,
lahko bi še ljubil,
a si ne dovolim.
V željah si kurim,
da srce mi ne zmrzne,
v noč se odpravljam,
da le ne zaspim.
Tako zelo
jezen
na samega sebe.