KO ZAJOKAJO RIBIČI

Ko zajokajo ribiči,
je morje razgrnjena postelja,
pernica, napolnjena
z galebjimi kriki.

Tedaj pojdi zdramit
angele varuhe,
da ne utonejo v snu
tvojih noči.

Glej, ribiči jokajo,
na razgrnjeni postelji
čepijo kriki galebov.

Pojdi, pojdi jih dramit,
da ne zaspijo na perutih
spečih angelov.

Pojdi, pojdi dramit
angele speče.

SENENE KOPICE

Reminiscence na Poljsko

Senene kopice
stoje na požeti njivi
kakor sohe,
izklesane iz soli.

Zdi se, kot da se ta hip
zbudi iz stoletnega spanja
vladar dežele
širnih prostranstev.

Poznam ga,
njegov svinčen čas
je obtičal nekje
med bregovi Visle.

Slan čas,
slana gora in jezero,
slani rudarji in konj,
ki vprežen vrti težko kolo,

dokler ne omahne
pod njim,
da končno zagleda
bela nebesa.

In oni drugi rudarji,
tlakovalci jantarjeve poti,
speljane koder so šli
tvoji očaki.

Zakoplji pod prodnike
vse po smoli dišeče oči,
da se sprimejo s soljo
podzemnega jezera

in se zalesketajo,
ko nanje posije jutro,
ki predrami čas Kralja
dežele spečih kraljestev.

Tedaj izginejo
z obličja svete ikone
sledi, vrezane z vihtečimi
meči srditih konjenikov.

Lena, usahlih grudi, Lena,
stoji tam sredi reke,
ozira se za soncem, ozira
za studenci, ozira za vasmi.

Sonce tam ne vzhaja,
studenec tam doni,
vasi so v temí.

Lena, Lena, Lena,
kamenje ima,
kjer se je oko solzilo,
se zdaj kamen lesketa.

Lena, moja Lena,
kje so vsi, ki ne vedo,
kje teče tvoje mleko.

Lena hladnih ustnic,
ledeno vodo zre,
vanjo zlije tiho prošnjo
za pozabljene.

Jezdeci:
v oklepih,
s kopji in ščiti,
jezdijo v noč.

Skozi reže šlemov
tema zre
na spokojne
poljane.

Drevesni očaki
so davi predramili
viteze speče,

da zasučejo
mavrični lok
v zibel nebesno,
kjer se ujame prah
iz odtisov stopinj.

Z njim pozlatijo si
ščite in kopja,
jezdeci,

jezdeci
v praznih oklepih,
mavrični jezdeci,
z zlatimi ščiti

zarežejo v noč.

Ko bi mogli plesati
po sinjem nebu,
po oblakih,
skodranih v mrzlih sapah,

s tamburini v rokah,
da bi odmevalo
kakor grom
pred poletno nevihto

in bi jate vzprhutale
čez širno jezero.
O, ko bi mogli plesati
ob zvokih,

ki počasi, eno za drugo,
pobirajo stopinje,
dokler se ne izgubijo
v tišini ptic.

Ko bi le mogli plesati
ob bobnih,
ki utripajo v ritmu
sijočih oči.

Le kako,
le kako naj plešejo ti,
ki so z žalostinko
v tamburin sklenili
Rimsko cesto.

Kakor mlečna,
biserna sled
se vije navzdol,
po obličju temačnega svoda.