SEŽEM PO SPOMINU

HAIKU

Gibanje vetra
poje v iglicah borov.
Debla molčijo.

Lipa strmi v noč,
dišečo od svojih
rumenih cvetov.

V ognjene barve
so ujete misli
sončnega dne.

TIŠINA

Tišina odmeva
v meni
kot budnica
ob prazničnem dnevu.
V njej mrgoli
nešteto
neslišnih glasov.
Korak za korakom
polzim navzdol
in vedno bolj
sem v sebi.

Pristanem na dnu
svoje zavesti.
Sežem po spominu
in vanj vtkem
novo doživetje.

Tišina odmeva
v meni
kot budnica
ob prazničnem dnevu.
In se zeleno prepleta
z glasovi moje duše
in me polni
s prečudno močjo.

ČAS

Nisem gospodarica
svojega časa.
Drobim ga kot kruh
in se preobjedena
ustavim praznih rok.
Kot darilo
brez vrednosti
ga jemljejo
in nikoli
ne vračajo.

Izgubljam se v sivem jutru,
izginevam v labirintu
nezavedanja.
Izgorevam opeharjena
na grmadi časa
in se sajasto dušim.
Čas je moj gospodar.
Moje kosti se lomijo
pod njegovimi kolesi.