STOPINJE

1

razpon med tvojimi krili je bil prevelik
da bi lahko doumel resnico
površinskega tleska

pristaneš sredi stepe

skozi stopala
ti prodira vročina

in preden sploh zaznaš samega sebe
s prevelikim razponom
mimo tebe preide
oblak s svojimi stopinjami
slanih kapelj

skozi valove se prepreda pena
ki se čisti skozi tvojo na dotik
hrapavo kožo

izmišljena domišljija se pretaka
v tvoji glavi
in pravzaprav sploh ne veš
da bo tvoja zgodba objavljena
kot zgodba stoletja

da bo tvoja zgodba
zgodba ki je ne bo
nihče pozabil

stopinja neusmiljenega besedišča

kadar stopaš za mojimi stopinjami
vedno prične deževati

in če misliš da premagati steno
je nekaj samoumevnega

- potem dež ne bi več obstajal

na nebu bi se lesketala
množica neodtočene
mokrote

in vse bi bilo tiho

- za vedno

izhlapi skozi okno
spolzi in se preda

dotakne se bele kože
umazanih prstov

velikosti biti
bije in odbije

odtisne in pritisne

nalahno odide

se položi v tretji predal
in zaspi

čar poletja je

- da ti ob dotiku
po lizu spolzi
kaplja poželenja

- in da za tvojim pogledom
ostane samo rosa

prepleten s spomini se potopiš v njeno senco

ob stisku s potnimi rokami jo odstraniš
postaviš na drugo stran atmosfere
in padeš na tla