NE VEM, KDO SEM

HAIKU

Ne vem kdo sem
ne čutim zvena pomladnih strun
ne vem kam grem.

Neskončna širina
brez meja mi duša tava
nobenega smisla

Berem pravljice
verjamem v njih poante
želim si jih živeti

Vse te besede
Nekoč izrečene, izbrisane,
v nič izpuhtele.

Sive armade napadajo
v njih glavah je mrak in brezupna tema
v boj pošiljajo najboljše može

V soju sveče
se rišejo nežni obrisi na obraz
medeni cvet narcise.

Jesen je prišla
si obličje z barvami olepšala
se z naravo poigrala

V morju luči nebo zažari
prsti drsijo skozi mehke lase
luna v slovo pomežikne.

Le kam me zanaša
ne znam narediti koraka nazaj
prepozno je zdaj.

NA ŠIROKIH AVENIJAH

Na širokih avenijah novih, sončnih
mest ni kotička kot je najin, na obali,
v mestu najinih poletnih sanj.
Tam so ulice, ozke, da z roko dosežeš drugo stran..
Tam sončni žarki si polomijo konice,
ki nemočne popadajo na hladen tlak.

Na pragu mrzle zime
se grejeva še vedno, skoraj vsak večer
v spominih na nebesa ob obali,
o vrtu, kjer še igra cigan za naju
o vinu, tangu, ki sva ga plesala,
v dolgo vročično noč.