SNEŽKA, BELKA, VRTAVKA ples snežink

Snežka: Prišel je moj čas —
obula si bom svoje najlepše
škorenjčke in se spustila po
vrvici v dolino.

Belka: Ne pravijo mi zaman
Belka. Vse imam belo —
Lase, oblekico in čeveljčke.
Kako je umazano pri ljudjeh.
Pokrila jim bom polja, ceste in
hiše s svojo belo odejico.
Naj spijo ti ljudje. Saj je zima.

Vrtavka: Zavrtela se born
v plesnem ritmu in se
spuščala po vrtljivih stopnicah
v dolino.
Vrtela se bom in vrtela.
Ne pravijo mi zaman Vrtavka.
Zdaj pa ritem in snežni ples:
valček, polka in ča-ča-ča.
Aha, ga že .vidim.
Moj soplesalec — Veter.
Zavrtela se bova in ljudem končno
poslala neskončno belino.

Veter: Pozabile so name,
tudi jaz stopam
v to belo igro.
Zgrabil bom Snežko in jo
poslal v dolino.
Vrtavko bom vrtel tako dolgo,
da bo padla na tla.

Zdaj pa glavno: Vrtavka je moja.
Samo moja. Z njo se bom vrtel
od neba do Zemlje in
spet do neba.

Vrtavka:
Ne boš me ujel.
vse leto sem vadila,
se vzpenjala in padala
in končno obležala v neskončni
beli postelji.

Kaj si domišljaš.
Ko zaobjamem svet,
ga spremenim v sivino in
nato v belino.
Ljudje že tekajo z lopatami
in si delajo pot,
da bodo odšli zdoma.

Ena, dve in tri.
Katera me dobi?
Nobena.
Se vrtim. Veter me nosi
v svojih nedrih.
Plešem in živim belo,
dokler ne posije Sonce
in skopnim.