SEDEM KLASIČNIH KOMADOV

Paul Claudel (1868-1955)

***¹

Kot pešcu mi ne preostane nič drugega kot pot,
od koder prihajam, kamor grem, koder sem šel, vsepovsod,
jutri, včeraj, podeželska ali gozdna, po ravnem, po strmini ali v zavoj,
potoček, ki mi sledi in je hkrati že pred menoj,
nič ne obstane v stoičnem srcu potohodca kot le gladina
tistega, kar prestopa njegov korak, širina
poti, ki jo nenehni ritem prinaša nazaj.
Zrak, ki ga človeška nežnost dela mlačnega, ga vekomaj
zaman zapleta vase (saj se skozi čisto jesen, iz dolgega neba
z jesenskim listjem pod mojimi nogami, dviga vonj telesa,
manj močan, o srce, kot so te vrtnice grenke!)
Za menoj je črna in pred mano roza kot cvetlice,
naj se moja senca zniža ali z dnevom zraste rajši,
pa moj korak ne bo nič manj trden in ne krajši.
Tišina je globoka, podeželje prazno.
Preostaja mi le trdna cesta, in prijazno
druženje z velikim hodcem, ki visoko
odhaja po črti, kjer se svit z večerom stakne sloko.

¹ Iz zbirke Poezije / Poésies)

Louis Aragon (1897-1982)

                  PESEM
       ZA UMIRANJE OD LJUBEZNI
         V ČASU KARNEVALA ¹

V nedeljo in v ponedeljek počistite Pariz
Jokajmo v nedeljo, da sem bom v torek smejal
V ponedeljek domino brez riževega pudra
Ljubezen se bo izgubila v tvojem čarobnem prahu
In na torek pustni torek so vse strehe cvrte
Torek pustni torek torek postni torek sivi torek, cvrti torek
In od kod se je priklatila ta Pepelnična sreda

Torek Sreda
Srce se mi seseda

Sreda čezme križ naredi
Ti lažnjiva sreda, tebi naj verjamem
da je ljubezen zakopana in že hladnega telesa
Ljubezen je moj Gospod in jaz sem njen plen
Noč bo dolga in postelja prav ozka
nebo pa je odprto in rdi prav na točki,
kjer odhajaš, Sreda, nekam dol

Torek Sreda
Srce se mi seseda

¹ Iz zbirke Nenehno gibanje / Le Mouvement perpetuel

Lucien Becker (1911 – 1984)

16¹

V vse smeri se moram podvizati,
kajti povsod okoli mene se
ženske, ki bodo umrle, dajejo
moškim, ki jih že jutri čaka smrt.

Nepreračunano trošim ljubezensko zlato,
okušam tvoje telo, kot bi pil iz čaše,
ki je nimam časa od konca izpiti,
ker me na grlu že tišči roka smrti.

Ni važno, ali povem svoje ime
ženskam, ki jih srečujem na poti:
moja smrt bo imela za pričo le obraz,
od katerega bom živel z vsem svojim pogledom.

¹Iz zbirke Ena sama ljubezen / Rien que l’amour

Jean-Paul de Dadelsen (1913 – 1957)

VILANELA ZA BETTY ¹

Ste prosili, naj pridejo stevardese?
Moji prtički so čisti, srce uravnano na radar,
nežna sem iz vljudnosti, kolikor znese,

tako razmišljajo premnoge hostese.
Zaspančkajmo gospod, lulat kakat v tem je čar.
Smo pa prosili, naj pridejo stevardese.

Čeprav te ob njenih očeh svečenice pretrese,
je njen pulz miren, mesečno perilo kot koledar,
nežna je iz vljudnosti, kolikor znese,

in otožna iz obzirne finese.
In že je tu Betty! Ah, ne le en sam gospodar
je prosil, naj pridejo stevardese!

Tiha Betty, brhka kot vse princese,
ker si jokala na tak deževen dan kot je Sveti Medard,
mi tvoja nežna vljudnost ne prizanese!

¹ Iz zbirke Jonas, Budapeštanski mostovi in druge pesmi / Jonas, Les Ponts de Budapest at autres poèmes

Georges Perros (1923 – 1978)

***¹

Bolj živalski od živali
se človek navadi, to je njegovo vodilo,
se počasi osami
v hladnem cementu groze
nad tem, kako živimo drugi na drugih,
kakor še psi ne bi hoteli,
in tudi ne mačke, ne kdorkoli, ki je kralj
kot tiger, ki se v kletki premika
z desne proti levi, a čisto sam
in sanja, Azija, o tvojem prostranstvu,
medtem ko ga gleda otrok
z roko v krhki babičini roki.

¹ Iz zbirke Čisto navadno življenje / Une vie ordinaire

Jehuda Amihaj (1924 – 2000)

ZDAJ, MED NEVIHTO …

Zdaj, med nevihto, pred razjasnitvijo,
ti lahko povem stvari, ki jih
nisem mogel povedati v jasnem vremenu pred nevihto,
saj bi se preveč dobro slišala in bi vse ugotovila.

Da sva bila le soseda v sapi vetra,
vržena skupaj v starobabilonskem khamsinu.
In zadnji preroki v kraljestvu moje krvi
so prerokovali v nebesni svod tvojega telesa.

Vreme je bilo za naju in za najini srci jasno
in v naju so se krepile sončeve mišice in postajale zlate,
Olimpijada čustev s tisoči gledalcev,
zato, da bi spoznala in ostala,
zato, da bi se spet pooblačilo.

Vidiš, spoznala sva se na dobro varovanem mestu, na
točki, kjer se je zgodovina začela; tih kraj,
kjer ni nikakršnega vrveža in hitenja.
In tistega večera je glas začel pripovedovati zgodbo
ob otroški postelji.

In zdaj je prezgodaj za arheologijo in
prepozno, da bi spremenil, kar je že storjeno.
Prišlo bo poletje, in zvok trdih
korakov v sandalih se bo še naprej potapljal v
mehki pesek
in večno bo vse šlo tako.

Fernando Charry Lara (1920 – 2004)

TULUÁNSKA RAVAN

Na robu poti ležita dve telesi,
drugo poleg drugega,
od daleč je videti, kot da sta sredi ljubezenskega akta.
Moški in dekle, dve nežni,
topli obliki,
se iztegnjeni v travi kar požirata.
Ko se tako tesno objemata v pasu
s temi mladimi rokami,
bi človek pomislil:
mogoče sanjata, z ustnicami, predanimi drugemu,
z njunimi zamolki, rokami, pogledi.
A poljuba ni nikjer več, le veter,
le suhi
poletni zrak, v katerem se nič ne premika.
Drug ob drugem, združena, ležita pobita,
mrtva,
na robu poti, le dve telesi.
Najbrž sta bili njuni senci tisti, ki sta, stasiti
v medlenju,
druga v drugo žarčili gorečnost ljubljenja v poznem popoldnevu.
Verjetno je bil izraz na njunih obrazih strašljiv,
ko so vanju butnile
grožnje in bliskanje.
Zdaj sta telesi, ki sta kamen, ki sta nič,
telesi laži, dve pohabljeni telesi,
ki ne vesta za svojo usodo, in tudi ne za svojo smrt,
zdaj, ko ju že opazujejo od blizu,
sta lepa prilika za požrešne črne ptice.