BOLEČINA

ROŽNATO PREPLETANJE
TEŽKA MISEL
UDAREC
IN
BOLEČINA
VESEL POGLED
SPOZNANJE KI GA LJUBIŠ

NE MOREM NAPREJ
UJELA SEM SE
V BREZPOTJE

IN ZDAJ SLONIM NA OKENSKI POLICI
IN GLEDAM LIST KI GA VEČ NI
IN ČUTIM SONCE KI ME GREJE
IN MISLIM MISLI KI SO TUJE

NE MOREM NAPREJ
UJELA SEM SE
V BREZPOTJE

BOLEČINA

ZA STEKLENO OGRAJO
SI PRIJAZNA
LEPA
IN MOJA

ZA STEKLENO OGRAJO
SE TE SPLOH
NIČ
NE BOJIM

Dnevnik nekega oddaljenega ponedeljka, ki se nam približuje

Nežni utri kapljic, ki se spuščajo iz visokih zelenih smrek, je v mojih ušesih. In misel na pogled po »pasjem umazancu«. Šumenje potoka, ki ga skoraj vedno preslišim. Kopnjenje snega in plundraste potke. In Jaz. Z zamegljenimi očmi tavam po neznanem svetu. Sem kot vreme okoli mene. Zamegljena in premočena.
Pogled na nasmejano punco na fotografiji me prežema z nostalgijo. Srečna sem, ker imam čas zase. Morda narobe. Zapiram se. Kot bi bežala neznano kam. Pred neznano čem.
Ljubezen je tako čudna zadeva. Preveč lahkotna in pretirano težka.
Najbrž je pasja marcina potrebna hrane bolj kot jaz, ki se zadnje čase odrekam konzumiranju vsega podobnega hrani. Ampak zakaj? Ponudim ji hodeče meske iz lične kovinske konzerve in s pohlevnim pogledom sprejme moje dnevno darilo. Samo en hip.
Izgubljam se. Rada bi šla nazaj. Želim si Te. »Dreams last so long even after you're goon…«
Ne vem kako bi preslepila svojo izdano dušo. Nikakor ne naseda mojim osladnim besedam. In žal mi je, da ni nikogar, ki bi lahko razumel

moje misli, moje želje in moja dejanja. Vem, da pričakujem nenavadne stvari, ampak želim si samo nekoga, ki bi vse to razumel. Tudi prijatelji se včasih razblinijo. In kaj nam ostane?
Nič? Praznina s krikom po človeku. Neizmeren boj samega s seboj in želja. Grda pohotna misel imenovana želja. Čudež vsakega, ki jo ima in še bolj tistega, ki jo zadovolji. Zmeda v moji glavi je neznosna bolečina, ki hudomušno strmi resnici v oči. Kaj pravzaprav ostane? Tako rada bi postala takšna kot vsi ostali. Prav rada bi se izgubila v globini navadnega pohotnega seksa, pa ne zmorem. Saj veš, kot tista misel Flisarja, »Ko nas popade želja, da bi se fiksirali v kaosu, potrebujemo os, ki bi nered centrirala: nekaj okoli česar bi se nam življenje vrtelo. Takšna os je lahko marsikaj: Resnica z veliko začetnico, fatalizem, politična dogma, denar, seks, poklicne ambicije. Vse, kar nam v trenutku panike lahko služi kot »smisel življenja«…«
Potem se poskušam izgubiti v globini neke druge Zgodbe, a me vedno preveč pograbi in predaleč odnese. Postanem nevidni oblak s čustvenim nabojem. Vame se nakopiči tista bolečina, ki

ne more ven. In potem smo tam, v začaranem krogu nepopravljive zgodbe – Tukaj!
Misel o večnem povračanju. Tistega kar smo že enkrat preživeli in da se bo ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnosti. Ali si lahko sama izberem trenutek?
»Misel o večnem povračanju je na moč skrivnostna in z njo ne Nietzsche spravil v zadrego prenekaterega filozofa: samo pomislimo, da se bo nekega dne vse ponovilo natanko tako, kot smo enkrat prej že preživeli, in da se bo ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnost! Kaj naj pomeni ta prečudni mit?
Mit o večnem povračanju nam skozi zanikanje pove, da je življenje, ki bo enkrat za vselej izginilo in se ne bo nikdar več vrnilo, podobno senci, da je brez teže, da je mrtvo že vnaprej, in najsi je bilo še tako kruto, še tako sijajno, vsa ta strahota, lepota in sijaj nimajo nikakršnega smisla.« Kundera.
Kako rada bi se tudi Jaz nekje izgubila in odletela.
(Ampak ostajam, tukaj in zdaj, čakam na mit o večnem povračanju (nate) in pišem – Vam.