DAN IN NOČ

DAN 2 121002 NOČ 221002

ljudje so ali obupno prazni ali pa te napolnijo   eni lahko za celo življenje

prvo lahko pozabiš prave nikoli  no ja vsaj nekje v notranjosti tli in potem jo nenadoma obudi spomin slika dogodek obisk nekega kraja srečneži z njimi žive del življenja le redki do kraja

v knjigi življenja je prostora za malo pravih    a le tisti pravi nekaj pomenijo ti plemenitijo srce zapolnjujejo praznine   vse ostalo je fasada  izgubljanje časa   kraja bogu dni najdragocenejše spustiš v sanje   namišljene in prave  jih tam čuvaš kot največji zaklad   in jih zavestno ali kar je še bolj dragoceno v sanjah obiskuješ    in ti potem še nekaj časa zapolnjujejo življenje

morda pa eni verjamejo v posmrtno življenje in nebesa da bi se združili z njimi ki jih žele in sanjajo     in ena posebna kamra je za tiste ki si jih v življeju užalil   jim storil kakšno krivico   jih prevaral ali celo ogoljufal       neprestano nekaj planiramo pa smo kdaj sklenili da bomo do konca poskušali popraviti vsaj nekaj krivic ki smo jih povzročili

včasih je tako malo treba za srečo drugega   prijazna beseda majhna pozornost   odkrit odgovor izbran dotik   zaupljivo vprašanje   kanček skrbi in sreča drugega je lahko tudi tvoja

ste se kdaj pustili navidezno sleči psihoterapevtu   saj ni treba v živo

preberite košičkovo psihoanalizo cankarja   berite počasi in naj vas ne bo sram če v njej najdete sebe ali koga od bližnjih    človek bi kdaj s svojo najožjo družbo moral na psihoterapevtsko seanso in se teden dni pogovarjati s sabo in ostalimi

zakaj se premalo pogovarjamo prave stvari         ali nas niso naučili kaj se je vredno pogovarjati in o čem       se morda bojimo pogovarjati   celo z najbližjimi   in koliko šita trosimo skozi usta za pravo besedo ki je lahko samo ena pa nam zmanjka časa volje poguma     gremo se shujševalke  izrekreirali bi zadnjo kapljo znoja   zmišljujemo si nemogoče zabave    vleče nas v ekstremne aktivnosti   potovali bi po svetu zakaj se ne odločimo potovati po sebi in do sebi najbližjih    dobrine niso sreča   sreča se skriva v zadovoljstvu besede razgovora zaupljivega pomenka zaljubljenega ščebeta in šepeta  v neizgovorljivih trenutkih sreče biti ob tebi  odkrivanju skritega in zakrivanju očitnega

vsak slovenec ima kak svoj dalmatinski zaton ali skriti jadranski kotiček   bolj je samoten lepši je     mojemu je ime valun   kot mali val   valček   in čez hrib so lubenice s prekrasnimi plažami   kot nalašč za očiščenje duha in telesa kot na glavo obrnjena šmarna z grmado   tam greš  dol in prideš na rajsko plažo   ki jo res včasih posvinjajo kopalci a se kar sama očisti   in  najlepša je tista pot navzdol in navzgor pa čeprav pri 30 v senci    enkrat smo med potjo kar omedlevali v najhujši vročini a kar ti ostane je en prekrasen poletni spomin za hladne zimske dni in vsa akumulirana energija pripekajočega sonca in razžarjenih kamenčkov bele plaže   in vsi sončevi odbleski  ki se lomijo v skoraj kristalni vodi   in nad tabo čepijo štiritisočletne lubenice  orlovska utrdba takrat najvišje kulture  danes zaspano in odmirajoče zadnje počivališče starcev in stark ki na dan spregovore nekaj težko razumljivih besed in sem pa tja prodajo kak ovčji sir in flašo rakije     idealno letovanje za malo odštekane a za prave uživače nepozabno

spomnim se pravega surfanja v kuvajtu hotel sas na plaži je bil surf pa sem se mlad in nor in poln moči pognal na en vetrovni džiro špricalo je na vse konce in veter je bil pravi da sem se obesil do gladine   zvečer so mi v hotelu povedali da so tam zelo močni in nevarni tokovi in tudi kak morski pes a smo bili tedaj tako mladi in brezskrbni

ko ti življenje iztrga nekoga s katerim si živel zdi se ti celo življenje je kot bi ti odtrgali del srca    sprva misliš in se tolažiš da so le moreče sanje a se potem še nekaj časa zbujaš in najprej pomisliš na bolečino izgube     fasada igra neprizadetost ker te tako uče  a srce je ranjeno in ne bo nikdar do kraja zaceljeno  in srečni so ki umirajo mladi in jim ni treba trpeti ob izgubi dragih    take bolečine te plemenitijo   v srce sekajo krivice ali hudobije ki si jih morda nenamenoma storil umrlemu   in ti je žal za vsak trenutek ko te je pričakoval a si v svojem uživaštvu in nemarnosti pozabil na njega    in ti ostanejo samo njegove velike in vprašujoče oči ko si spet prišel     tako težko sem te čakala   kje si bil

in se potem karte  premešajo in si potem ti na potezi   in čakaš koga da pride od kje

in ko nisi več ljubljen postanejo tudi tvoje oči velike in čakajoče

pravi prijatelji ti ostanejo na koncu     a je ta igra kot izpiranje zlata  lahko je sito na koncu tudi prazno   in se potem vprašaš kje na poti sem jih izgubil   sem jaz kriv

so bili res pravi prijatelji če te pa zdaj morda na cesti spregledajo  sem jih izbiral na pravih krajih     ali pa so moji prijatelji tisti ki jih prej sploh nisem imel za take

meja med prijateljstvom in ljubeznijo do nasprotneg spola je lahko zelo tanka

morda je prav v tem skrivnost ljubezni   ali pa je to meja kjer se loči gola strast od prave ljubezni    ali pa je morda prav največja strast vrhunec in zadnje udejanjanje odnosa in prijateljstva do nekoga morda bodo lahko kdaj čustva merili in lakmusirali   plavo za prijateljstvo rdeče za ljubezen    in se boš testiral koliko si zaljubljen in boš okoli nosil lovegeigerjev števec ki te bo opozoril da te katera v bližini ljubi ali čuti do tebe prijateljstvo   eden naglavnih grehov genetike je da kemija že uravnava spolno in ljubezensko življenje milijonov    pa ne mislim revčkov ki ne morejo brez viagre ampak tistih ki s pravo dozo česaržekoli uravnavajo svoj libido in jakost užitkov   ali se spreminjamo v čredo pohotnih kozlov in potrebnih koz ki se parijo za vsako ograjo

in mislim na prepotena alkoholizirana ekstazirana prešvicana telesa v diskojih ki se zvijajo samo enemu bogu v radost in pohoto

prava svoboda pisanje je v barvah     barve izražajo počutje in prava umetniška svoboda je tudi v banalnih stvareh    pa v kletvicah pa v seksu   zakaj slovenčkom ne pustijo brati prešernovih okroglih prešern je simbol poduhovljenosti nacije   torej naj bo impotenten

torej naj ne piše o pičkah    prešerna bi citiral v pinki barvah   samo tako si prestavljam obarvane mokrocvetočerožcepoezije   cankar mi je bil zmeraj siv pa malo črn    pa ne zamorjen   v mladih letih sem ga recitral na proslavah  pa zdaj vidim da ga sploh nisem poznal    pravzaprav nisem vedel kaj je hotel povedati ker so nam ga v šoli servirali za potrebe dnevne socpolitike    če bi šlo skozi pri urednikih bi vsak dan pisal v drugih barvah   v računalništvu je to pisofkejk    glede na razpoloženje in temo  pa vsaka tema s svojo sliko ljudi ne kot okrasek ampak dokumentacija   naj ga vidijo   pa zakaj bi se matral opisovati neopisljivo lepoto na primer   naj jo poslikam če je ne znam narisati

vsakemu pisatelju svoj digitalni fotoaparat s vsaj trikratnim zumom in 5 milijoni pikslov

pa naj pišejo in škljocajo   boste videli naslednje leto kaj prinesem na smartkartici z morja

DAN 061202

Vrata prva pogled   vem da veš da sem te videl vso   med nama ni bilo skrivnosti   pogled je bil začuden in sramežljiv in negotov    ali res smem tako nenadoma vdreti v skrivnosti tvoje intime    ležala si postrani   tvoj pogled je bil odsoten   bila si gola a sem te slačil kos za kosom   vsak delček tvojega telesa ne vem zakaj si se mi zdela ogromna

če pa si bila tako krhka in ranljiva   tedaj sem bil prvič sam s teboj čeprav na tisti plaži nisva bila sama   zbežal sem v valove in hlad morske globine sol na ustnicah je imela okus po tebi čeprav ga še danes ne poznam obraz si skrivala v knjigo  tvoji lasje so bili izprani in neurejeni in želel sem jih pobožati se spomniš da si takrat nepredvideno dobila menstruacijo    ko si ležala na boku ti je pricurljal tanek potoček krvi

vrata druga pogovor    beseda je zarezala kot oster nož   izrečena v šali    se tako resne zadeve kot je ljubezen sploh lahko tako neresno začnejo   večina vprašanj ni dobila odgovorov a sva oba vedela da sva nekaj spočela    se mi zdi da sva oba skoraj šepetala da naju ne bi slišali galebi    sva se morda spominjala nekih brezveznih pisem desetletja nazaj    menda jih še hraniš    potem je beseda stekla kot hudournik   tekmovala sva kdo bo bolj neposreden  nenadoma med nama ni bilo več pregrad   pogovarjala sva se o drugih a mislila na naju    ko sem postal nenamerno predrzen si se nenadoma umaknila       si se ustrašila    si tedaj zaklenila tudi srce    potreboval sem mesece da si se spet vsaj malo odprla   a školjka si zame še vedno

vrata tretja  dotik     vem da je bil ukraden v trenutkih tvoje slabosti   po licih so ti tekle solze  še danes ne vem zakaj sem ti jih izvabil   nisi se branila   omamil me je vonj tvojega telesa in solz    saj vem da si le domišljam da mi je ena kanila na roko  kako sem si ti jih želel popiti s poljubi a je bilo prezgodaj   vsi tvoji kasnejši dotiki so bili grobi izsiljeni kot poslavljanje ali možato rokovanje  se me tako braniš    ne veš kolikokrat sem se te v sanjah in željah dotaknil pobožal po vratu   najraje te božam ko si krhka   tako nežno se te dotikam da sploh ne čutiš   če bi vedela kolikokrat je bila tvoja podoba v mojih objemih

vrata četrta poljub   ki ga ni bilo in ga ne bo nikoli

vrata peta vzamem si tvoje telo  v sanjah in ko si v bližini     če bi takrat merili privlačne sile med nama bi instrumenti ponoreli ljubim te ko navidez sramežljivo nagibaš glavo v stran     od nekdaj si mi všeč v črnem   la femme fatale   nikoli ne boš moja a si že od nekdaj   včasih bi rekli da nama je tako usojeno    zato se pogovarjava o izletu na luno  ker vema da tam ne bova nikoli in da boš samo tam moja za vedno