IZ BLIŽINE

Tiho je žuborel
potok iz bližine.

Neko nežno pesem
so prepevale brzice,
kakor da bi postajale
pesniške vrstice.

Iz bližine začutil sem
božji dotik in to srce,
ki skočilo mu je v objem.

Rahli in šumeči valovi
brzic so poniknili,
tiho v vročini usahnili.

Ostal je le potočni kamen
in smrad pomrlih rib.

O čem sploh ta moja
čudna pesem čudno govori?

ŽALOSTNA NOČ

Njene oči so bile žalostne.
Njen pogled utrujajoč.

Žalostna noč,
ki je ne morem opisati
ali razložiti.

Luna na nebu je sijala
in zadnjo noto na mojo pesem dala.

Na koncu ostala je le
prazna sled žalostne noči.

Tiho šepetanje, nočne sence,
ki brez pravega razloga
razlivajo se do zadnjega kota.

Sam na tem svetu,
pustem in praznem planetu.

Nekoč vse bo minilo
in iz sveta izginilo …

Ta občutek minljivosti
me prevzema in strah
se skriva na koncu tega sveta.

Občutek minljivosti.
Hrepeni, le hrepeni
po iskreni ljubezni.

Predor in tema
na vse strani.
Tema je njihov kruh.

S kladivom tolčejo,
s krampom kopljejo.
Tema je njihov kruh.

Tema je njihov kruh.
Tema vladar in gospodar
njihovih duš.

Noč in dan
se spuščajo v brezna
in iščejo, kopljejo rudo.
Tema je njihov kruh.

Izmučeni, utrujeni,
umazani se vračajo zvečer.
Tema je njihov kruh.

To je njihov vsakdan.
Pod zemljo so doma.
Dela njihovega nihče ne pozna.
Tema je njihov kruh.

O rudarjih in rudnikih
ta pesem govori.
Tam ni luči. Tam je tema,
ki straši. Tam jo znoj.
Tema je njihov kruh.

Noč in dan prepevajo krampi,
lopate in vztrajni rudarji.
Njihova pesem je temna.
Tema je njihov kruh.